Pouk nauka o glasbi poteka enkrat tedensko in sicer 45, 60 ali 90 minut (odvisno od števila učencev v skupini). Vanj se vključijo učenci starejši od sedmih let. Pouk vključuje vse elemente socializacije, z glasbenega vidika pa učenci razvijajo občutek za prilagajanje lastne muzikalnosti skupinskemu delu.
Nauk o glasbi je predmet, ki kompleksno zajema več glasbenih področij: poslušanje, izvajanje, ustvarjanje, glasbenoteoretična znanja in solfeggiranje.
Na teh področjih pa učenci:
− razvijajo in poglabljajo glasbeni posluh (ritmični, melodični in harmonski),
− se usposobijo za analitično zaznavo tonskih odnosov in njihovo izvedbo,
− spoznajo glasbene prvine in njihove temeljne zakonitosti,
− razvijejo sposobnost pozornega doživljajsko-analitičnega poslušanja,
− sodelujejo v oblikah individualnega in skupinskega muziciranja,
− spoznajo temeljne zakonitosti estetskega oblikovanja, razširjajo poznavanje glasbene literature,
− razvijajo estetsko občutljivost, glasbeni okus in sposobnost vrednotenja,
− v skladu s svojimi zmožnostmi in pridobljenimi znanji ustvarjajo glasbene vsebine,
− spoznajo osnove glasbenega oblikovanja,
− se navajajo na sodobno glasbeno tehnologijo.
Solfeggio
Predmet poučevanja solfeggia je v preteklosti zaznamovalo predvsem utrjevanje bralnih sposobnosti posameznika, ki se je preverjalo v obliki petja tonskih zlogov (imenovanega tudi solfege, sol-fa ali solfeo). V sodobni obliki pa ga dopolnjuje izpopolnjevanje slušnega prepoznavanja, ki ga predvsem azijske, ameriške in skandinavske šole imenujejo eartraining. Predmet v osnovi poglablja znanje nauka o glasbi, ter intenzivneje združuje teoretska in instrumentalna znanja v enovite sklope, s čimer omogočajo lažji prehod med šolanjem in poklicnim ali polprofesionalnem udejanjanju v glasbi.
Glasbeniki, ki temeljito uporabljajo veščine solfeggia, se v primerjavi z glasbeniki brez tovrstnih znanj lažje znajdejo v glasbenih okoljih, ki ne temeljijo zgolj na notnem izvajanju, temveč na improvizaciji, ljudskem in zabavnem muziciranju ter na čutnem odzivanju med poslušalci in nastopajočimi. Praviloma so glasbeniki z ustrezno prakso solfeggia estetsko bolj dovršeni, saj lažje premagujejo tehnične posebnosti instrumenta ter kompozicijske lastnosti skladb, ki jih interpretirajo.
Uporabnost solfeggia se interdisciplinarno povezuje z nadgradnjo jezikovnih, matematičnih, komunikacijskih in estetskih predmetov, s katerimi se posamezniki spoznavajo predvsem z logičnimi procesi in ne s faktografskim memoriziranjem.
